Dekle se je v trenutku zresnilo. "Ka-aj?" je zajecljala. Nič ji ni bilo jasno. Še pred minuto sta se lovila po parku, prepričana je bila, da lahko s svojo roko v njegovi osvoji ves svet, a zdaj je obstala sredi travnika popolnoma zmedena.
"Julija, všeč si mi," ji je ponovno povedal.
Pogledala ga je in videla, da misli resno. A še vedno ni verjela, le kako bi mu bila všeč ona, čisto povprečno dekle, ki v ničemer ne izstopa. "Zakaj?" ga je tiho in obotavljajoče vprašal.
Njen odgovor ga je presenetil. "Zakaj?" je ponovil. "Julija, eno izmed najboljših deklet si, kar sem jih kdaj spoznal. Vem, da se lahko vedno zanesem nate, da me boš vedno spravila v dobro voljo. Vedno komaj čakam, da te vidim, saj je vsak trenutek s tabo popoln. In ko te pogledam, vidim prečudovito dekle s prelepimi, sijočimi lasmi in temi velikimi, včasih resda naivnimi očmi, ki žarijo, ko govoriš, o nečem, kar imaš rada. Pa tvoj nasmeh, ne zavedaš se, kako si lepa, ko se nasmejiš." Za trenutek je obmolknil. Ko je videl njen prestrašen obraz, se mu je pogled pomračil. "Razumem, če ne čutiš enako," je dodal z glasom, v katerem je bilo čutiti sled razočaranja.
Obrnila se je stran, saj ni več prenesla njegovega pogleda. On, fant, o katerem sanja vsako noč, je zaljubljen vanjo. Vedela je, da je že dolgo zaljubljena vanj, a si tega ne upa priznati. Strah jo je bilo ljubezni, strah pred tem močnim, globokim čustvom, ki ga prej še nikoli ni čutila. Bala se mu je zaupati svoja čustva, saj je vedela, da bo s tem postala ranljiva, mu dala moč, da jo prizadane, uniči. A tokrat se je odločila tvegati. Pogledala ga je z očmi, v kotičku katerih so se nabirale solze, a so vseeno izžarevale nepopisno veselje.
"Tudi ti si meni všeč," je priznala.